Moja prva zaposlitev, prvi razgovor za delo, ki je zaznamovalo veliko mojih delovnih let in še danes se jih rada spominjam. Ko sem začela delati v trgovini, računalniški stol za pultom nisem niti pogrešala, ker sem itak bila neprestano v gibanju. Najprej sem začela kot študentka, potem pa sem bila postavljena za poslovodjo, to pa je zahtevalo čisto drugo področje dela. Takrat sem veliko stala pred računalnikom sklonjena in začela sem pogrešati računalniški stol, ker sem bila po dve ali tri ure slučena pred ekranom, začel me je boleti hrbet in tako se je moje slabo počutje začelo.
Ker sprva nisem niti pomislila, da je računalniški stol dobesedno prepovedan, sem po dveh mesecih klicala nadrejene, če bi mi lahko odobrili računalniški stol. Odgovor me je šokiral. Namreč dobila sem ne primeren odgovor, da stola trgovina nima in ga tudi oni ne dovolijo, ker v trgovini se ne sedi, ampak se dela.
Kako so lahko bili tako nesramni, tako sem bila srečna v tej službi, tako sem jih spoštovala, od tega dne naprej pa sem dobila nek grenek priokus in nič ni bilo več tako, kot na začetku. Sprejela sem to pravilo, da računalniški stol nima kaj delati v trgovini, čeprav je bilo poslovodsko urejanje papirjev stoje po nekaj ur naporno. To delo sem opravljala še 10 let, ja točno tako, potem sem dala odpoved in danes, ko se spominjam te službe, ne morem verjeti, da je bil računalniški stol za poslovodje prepovedan. Včasih si prav rečem, če bom srečala, katerega od bivših šefov, jim bom to tudi povedala, kako zelo nečloveško so odreagirali v tej situaciji, pa da mi je videti njih po 10 letih dela stoje za računalnikom, ker je računalniški stol prepovedan. Včasih nadrejeni res delajo velike napake in si sami prikličejo nezadovoljne delavce.