Kuhinja je prostor kjer se prepustim razvajanju

Posted on by Urednik

Imela sem dolgotrajno vezo, ko moški v kuhinji ni naredil čisto nič, zanj je bila kuhinja za ženske, tako sem morala vsak dan kuhati in delati po kuhinji, on pa nikoli. No z leti je najina veza propadla tudi zaradi drugih stvari in kar nekaj časa sem potem bila samska. To je bil čas, ko sem se dobesedno sprostila, nikogar nisem potrebovala, prav dobro sem se imela, kuhinja in delo v kuhinji sem ponovno vzljubila, ker sem si lahko pripravila, kar me je veselilo in me nihče ni komandiral.

Tako sem začela ustvarjati, začela sem se drugače prehranjevati, dobila sem druge navade in tako spet srečno živela. Potem pa mi je pot prekrižal moj sedanji mož, nisem se takoj prepustila ,ker sem imela en kup slabih spominov.  En večer pa me je povabil k sebi domov in to je bil tisti klik, ko sem bila očarana. Kuhinja v katero sem stopila je dišala po jedeh, vse je bilo pripravljeno zame, lahko sem se samo usedla, čisto vse je naredil on. Bila sem očarana. Moški, kateremu kuhinja ni bila tuja.

Od takrat naprej je najina veza samo še rasla. Imela sva se prekrasno, zanj mu niti moja kuhinja ni bila tuja. Če je prespal pri meni, mi je zjutraj naredil zajtrk in skuhal kavo. Kako lepo mi je bilo to videti, kar pozabila sem na bivšega, ko mu je kuhinja bila samo za ženske.

Danes lahko rečem samo hvala bivšemu, da je bil takšne kot je bil, ker zaradi njega sem spoznala mojega princa, ki mu kuhinja ni tuja, on mi skuha vse, vso delo v hiši se deliva. Prav nič mu ni težko narediti in nikoli ni rekel, da so hišna opravila bolj ženska stvar, vedno je pripravljen pomagati. Tako je prej kuhinja zame bila strah in trepet, sedaj pa je spet prostor ljubezni. …

V službi bi imele računalniški stol, ki pa ga nadrejeni niso dovolili

Posted on by Urednik

Moja prva zaposlitev, prvi razgovor za delo, ki je zaznamovalo veliko mojih delovnih let in še danes se jih rada spominjam. Ko sem začela delati v trgovini, računalniški stol za pultom nisem niti pogrešala, ker sem itak bila neprestano v gibanju. Najprej sem začela kot študentka, potem pa sem bila postavljena za poslovodjo, to pa je zahtevalo čisto drugo področje dela. Takrat sem veliko stala pred računalnikom sklonjena in začela sem pogrešati računalniški stol, ker sem bila po dve ali tri ure slučena pred ekranom, začel me je boleti hrbet in tako se je moje slabo počutje začelo.

Ker sprva nisem niti pomislila, da je računalniški stol dobesedno prepovedan, sem po dveh mesecih klicala nadrejene, če bi mi lahko odobrili računalniški stol. Odgovor me je šokiral. Namreč dobila sem ne primeren odgovor, da stola trgovina nima in ga tudi oni ne dovolijo, ker v trgovini se ne sedi, ampak se dela.

Kako so lahko bili tako nesramni, tako sem bila srečna v tej službi, tako sem jih spoštovala, od tega dne naprej pa sem dobila nek grenek priokus in nič ni bilo več tako, kot na začetku. Sprejela sem to pravilo, da računalniški stol nima kaj delati v trgovini, čeprav je bilo poslovodsko urejanje papirjev stoje po nekaj ur naporno. To delo sem opravljala še 10 let, ja točno tako, potem sem dala odpoved in danes, ko se spominjam te službe, ne morem verjeti, da je bil računalniški stol za poslovodje prepovedan. Včasih si prav rečem, če bom srečala, katerega od bivših šefov, jim bom to tudi povedala, kako zelo nečloveško so odreagirali v tej situaciji, pa da mi je videti njih po 10 letih dela stoje za računalnikom, ker je računalniški stol prepovedan. Včasih nadrejeni res delajo velike napake in si sami prikličejo nezadovoljne delavce. …

Ker so orehi zdravi, grem vsako leto na pobiranje orehov

Posted on by Urednik

Nisem vedela, da to obstaja, da lahko greš na pobiranje orehov in jih potem tudi po nižji ceni kupiš, s tem, da jih potem sam doma stolčeš. Da so orehi zdravi, to ve vsak. Tudi sama to vem in velikokrat sem imela problem, ko sem si želela kupiti orehe, ker nikoli nisem dobila dobrih. Resnično sem bila že jezna na vse trgovine, kajti orehi niso bili dobri, eni so mogoče bili malo boljši, a vseeno če poznaš okus, kakšni so domači orehi, potem težko sprejmeš dejstvo, da so trgovinski orehi naravni in dobri.

Vedno sem bila pripravljena za orehe plačati več, samo da bili tisti dobri, kvalitetni a sem bila pogosto razočarana, dokler mi ena gospa ni rekla, da ona pa gre orehe nabirat sama, jih tam potem kupi po nizki ceni in jih doma sama tolče. Seveda sem bila takoj za, kajti takšni orehi ne morejo biti slabi. Je res, da imaš riziko, da nekateri orehi znotraj lupine niso dobri, vseeno pa dobiš toliko dobrih, da se ti splača. 

Od kar so ti orehi pri hiši, jih nikoli več ne kupim v trgovini, ko jih vidim, se samo nasmejim, ker že od daleč vidim, da so na pol umetni, moji orehi doma pa so res dobri, naravni in zdravi. Tiste dni, ko je pobiranje orehov si vzamem prosto en dan in grem. Do zdaj sem bila vedno zadovoljna z orehi, nikoli me niso razočarali, je pa veliko več dela, kot pa če jih greš kupit v trgovino. Vendar me to ne moti, vzela sem to kot en izlet iz katerega prinesem orehe, ki jih imamo potem za celo zimo. Pa še otrokom je zanimivo, ker jih morajo tolči. Radi to počnejo, saj orehi in lupina letijo na vse strani in imamo kaj početi, zraven pa se pri tolčenju orehov pošteno nasmejimo.

 …

Šolska torba na kolesih pride prav za krajši dopust

Posted on by Urednik

Ker si je naš mlajši sin želel, da bi bila njegova šolska torba na kolesih, smo mu to željo uresničili. Tako si je lahko en dan šel in izbral svojo torbo. Tisti dan je bil res ves navdušen in že si je v njo spravil vse potrebno za v šolo. Torbo je vozil po hiši gor in dol in naslednji dan šel z njo ves srečen v šolo. Lahko rečem, da takrat šolska torba na kolesih ni bila tako zelo popularna in imel jo je samo on v razredu. Na šoli pa jih je bilo z temi torbami kakšnih 10 učencev. 

Tako je bil naš sin ponosen, da je njegova šolska torba na kolesih in da je ne potrebuje nosit. Takrat je bil tretji razred. Seveda smo bili prepričani, da jo bo imel tudi v četrtek razredu, a se je izkazalo da ne. Kajti nastal je en velik problem. Ker je stopil v četrti razred so imeli v šoli pouk v zgornjih nadstropjih, tako je bilo veliko stopnic in šolska torba na kolesih kar naenkrat ni bila več praktična, saj jo je moral nositi in je bila kar težka. 

Seveda sva ga z možem razumela in mu rekla, da bomo kupili novo navadno torbo na naramnice. Ne boste verjeli, kako prav pa nam je prišla njegova šolska torba na kolesih, ko smo šli na krajše počitnice. Vedno smo lahko za enega spakirali ravno v njo in nastala je prav en simpatični potovalni kovček z veliko predali. Tako je šolska torba na kolesih prav praktična za krajši dopust, kjer gremo za dan dva in ne potrebujemo veliko stvari, ker jih lahko lepo zložimo po predalih. Ker so kovčki po navadi preveliki za kratek dopust, je šolska torba na kolesih prišla pri nas vedno prav in še danes jo vedno uporabljamo, ko gremo kam na kratke izlete.…

Popravilo telefonov ali novi telefon

Posted on by Urednik

Kaj pa se vi po navadi odločite, ko vam telefon ne dela več tako, kot bi moral, ali pride v poštev popravilo telefonov ali se enostavno odločite za novi telefon in starega vržete stran? Danes ni več tako kot včasih, ko so ljudje bili navezani na stvari, niso mogli kar zavreči določenih predmetov, tako so tudi v primeru, če so se predmeti razbili, poškodovali poskrbeli, da so jih popravili. Danes pa se mi zdi, da ko ti telefon malo ponagaja, se že spogleduješ z novim, čeprav bi lahko uporabil popravilo telefonov, ki bi zate bilo veliko ceneje.

Kam je prišel ta potrošniški svet, nič več nimamo za dolgo, vse je nadomestljivo kar kmalu in tako odvržemo veliko materiala in potem se čudimo, da je svet vse bolj onesnažen, včasih tega ni bilo, še danes se vidi, da popravilo telefonov uporabljajo bolj starejši ljudje, mladi si kupijo novega.

Je pa zanimivo, da mobilni telefoni sploh niso poceni, sploh takšni, ki si jih privoščijo mladi, a vseeno je prodaja velika. Poznam prijateljico, ki ima doma dva mobilna telefona, oba sta draga in še tretjega bo imela kmalu imam občutek, ker sledi novim telefonom. Jaz pa sem tista, ki bi raje uporabila popravilo telefonov, če bi mi telefon začel nagajati, čeprav bi me vse prijateljice gledale čudno, kot da to ne pride v poštev, če se telefon začne kvariti, si moraš kupiti novega.

Ne vem, zakaj bi človek kupoval novi dragi mobilni telefon, če lahko svojega, če se mu pokvari popravi za pol manjši strošek ali še več, popravilo telefonov pride še kako prav, da vaš telefon lahko spet normalno dela. Ne zavedamo se tega, da ima lahko telefon samo majhno napako, ki vas ne bo stala veliko, vi pa boste namesto popravilo telefonov izbrali nov telefon in zanj plačali visoko ceno. Prej se prepričajte, predenj greste v nakup novega.

 …

Moja mama in artroza kolena

Posted on by Urednik

Moja mama jih šteje 70 let. Vedno je bila aktivna in redko, da jo je kdaj kaj bolelo, dokler jo niso začela boleti kolena in artroza kolena je bila njena diagnoza. Ker je bila vedno tako aktivna, je nismo preveč resno jemali, tudi ko je rekla, da jo kolena bolijo, smo pač mislili, da se je preveč zmatrala, nikoli pa nismo pomislili, da bi lahko bila kriva artroza kolena, danes vidim, da nismo premišljevali prav in da bi jo mogli uslišati, kajti če bi prej dobila diagnozo, bi bilo mogoče boljše, vsekakor pa ne bi trpela tako dolgo bolečin, saj bi se zdravljenje prej začelo.

No pa je šla, ker jo nismo poslušali sama k zdravniku in po slikanju kolen je kmalu dobila izvide artroza obeh kolen, tako da smo ko je povedala, bili kar vsi tiho, ker smo vedeli, da že dolgo govori kako jo kolena bolijo, kako ima zjutraj okorela kolena, kako ni več tako gibčna.

Tako ji je zdravnik izdal napotnico za v bolnico in za operacijo. Po eni strani smo bili veseli, da je artroza kolena in da ni še kaj več, ko pa veš, da gre tvoj ljubljeni član družine v bolnico, pa itak nobenemu ni všeč, tako da smo komaj čakali, da jo operirajo in povedo, kakšno je stanje. 

Takrat smo prišli zgodaj zjutraj v bolnico, seveda je imela še kar nekaj pregledov pred operacijo in operacija je sledila naslednji dan. Odšli smo domov in čakali, da nas pokliče. Kmalu dopoldan so jo operirali in sledilo je okrevanje.

Danes je naša mama spet aktivna in artroza kolena je pozabljena, mi pa smo srečni z njo, kajti ko se ona poigra z svojimi vnuki. To je najlepše kar lahko vidimo in upamo, da bo še dolgo tako, da se artroza kolena ne bo spet pojavila na drugem kolenu.

…

Šola in bolan otrok

Posted on by Urednik

Pa smo spet tam, ko je otrok zakuhal in je problem šola, ker bolan ne more v šolo. Tako se nam sedaj čez zimo dogaja kar pogosto, da zbolimo. Tako ostane sin doma po tri dni, potem pa vsi vemo kaj nas čaka, ko mora nadomestiti vso snov, ki so jo sošolci jemali, ko je bil doma. Ja, šola zna v teh primerih biti kar naporna, kajti vsak dan v šoli jemljejo kar veliko snovi in v parih dneh se to nabere.

Spominjam se, ko je moj otrok prvič zbolel in sem napisala učiteljici opravičilo o izostanku. Nisem pričakovala, da ima lahko šola takšen sistem, namreč učiteljica nam je odgovorila, da kdor koli pride po snov in jo naj sin dela doma dokler je bolan. Kako naj doma sedaj dela učno snov, če leži in je bolan?

 

Počutila sem se dobesedno ujeto, zakaj bi sedaj jaz izgubljala čas in hodila v šolo po snov, če moj otrok tako ne bo doma nič naredil, ker je bolan in ne more. Tukaj mi ni bilo jasno, kaj šola z tem želi doseči. Logično mi je, da če otroka ni v šolo, ni zmožen delati snovi tudi doma.

Ker je šola zelo pomembna in ker se nisem hotela zameriti, sme vseeno šla po učno snov in povedala, da ima moj sin trenutno vročino in da vse snovi ne bo mogel predeli, tudi ko bo prišel v šolo, še ne bo predelal vse doma, ker ko bo boljši ne bo več doma, ker je šola pomembna in bo že prvi dan, ko ozdravi šel v šolo, snov pa bo nepredelana. Učiteljica me je razumela, hotela sem samo povedati, da ga ne bi prvi dan napadla, češ da ni imel narejene snovi, za to ni kriva šola, ampak to mora razumeti vsaka učiteljica posebej.

Ko je bil otrok bolan, šola naj poskrbi, da bo dobil snov, ki so jo obravnavali, prvi dan pa naj ga učiteljica povpraša po zdravju in ne po snovi.…

Ali nas igre na srečo osrečijo

Posted on by Urednik

Vsak človek potrebuje nekaj kar ga razvedri, nekateri imajo radi piknike, nekateri gredo v hribe, drugi si privoščijo vedno kaj novega, nekatere pa osrečijo tudi igre na srečo. Sama sem bil osamljen človek, nekako so si vsi uredili življenje, jaz pa žal nisem imel te sreče, da bi spoznal sorodno dušo, tako sem po večerih sedel pred televizijo in jedel. Kilogrami so se začeli kopičiti in vedel sem, da to ne bo šlo. Na kar sem videl reklamo casinoja in takrat sem prvič pomislil, da pa bi me mogoče osrečile igre na srečo in bi lahko včasih šel v casino igrat.

Imel sem redno službo in kar nekaj denarja, kajti nisem imel velikih potreb, pa še družine ne, da bi zapravljal denar, tako sem v casino šel čisto sproščeno in bil pripravljen izgubiti nekaj denarja v zameno za prosti čas, kjer se imam lepo. Prej nikoli nisem premišljeval, če so mi igre na srečo naklonjene, tako sem šel v casino čisto sproščeno, nisem vedel niti kako se igra in kaj se notri dejansko dogaja. 

Že na začetku so me lepo prijazno sprejeli in ponudili gratis pijačo. To je bilo zame nekaj lepega, saj zadnje čase do mene ni bil nihče prijazen v večernih urah, že to se mi je zelo dopadlo. Tako sem stopil do lokala z pijačo in si naročil en viski, se usedel in začel opazovati, kaj mi bo prinesel ta večer in če mi bodo igre na srečo všeč. Všeč mi je že bilo, da so te vsi lepo pustili pri miru, nihče se ni ukvarjal z teboj, nihče ni gledal za teboj, bil si lahko sproščen in užival. 

Tisti večer sem veliko igral, a sem igral po malem glede denarja, nekaj sem ga izgubil in ga na koncu isto dobil nazaj, tako da ne vem povedati ali so mi igre na srečo naklonjene ali ne, definitivno pa bom še šel. …

Kali pozna vse več ljudi

Posted on by Urednik

Tudi sama nisem vedela, ko mi je nekdo omenil Kali kot borilno veščino, kaj to sploh je, dokler se nisem bolj začela zanimati za to. Nekako sem si razjasnila pojme, da gre za filipinsko borilno veščino, kjer treniramo samoobrambo z uporabo palic. Zanimiva stvar je ta Kali borilna veščina in od takrat, ko sem zvedela za njo bi se jo šla prav učit.

Nekaj časa je minilo in jaz sem na to borilno veščino pozabila. Saj veste, koliko obveznosti imamo čez dan, še posebej če imamo službo, moža, družino in tako naprej. Potem pa sem enkrat šla na sprehod z sovjimi otroki na stadion, da se malo poigrajo in tam videla množico ljudi, ki se bojuje z palicami. 

Ne samo meni tudi mojim otrokom se je tam ustavil pogled, vedela sem da gre za borilno veščino Kali, vendar treningov še nikoli nisem videla od tako blizu. Tako smo se vsi skupaj ustavili in gledali celotni trening. Od takrat naprej pa Kali ni šel več iz moje glave. Če sem še tako hotela pozabiti na to nisem mogla, potem pa sem se odločila, da se pozanimam glede treningov in že sem bila na prvem brezplačnem treningu.

Domov sem prišla ubita, zmatrana do konca, vendar srečna in zadovoljna, kajti Kali je bila borilna veščina, kjer sem uživala. Sedaj hodim na to borilno veščino že kar nekaj časa in doma učim nekaj fint tudi svoje otroke. Tako so moji treningi postali zanimivi tudi za njih, ko pridem domov komaj čakajo, da jih naučim kaj novega. Sama v tej borilni veščini Kali neizmerno uživam, moja samozavest se je dvignila, postala sem bolj srečna, moje telo se je oblikovalo v lepo postavo. Vse skupaj mi je prineslo eno veliko zadovoljstvo. 

Danes, ko pogledam nazaj, kakšna sem bila pred borilno veščino Kali in kakšna sem sedaj je bistvena razlika. …

Zaščitna oblačila za košnjo trave

Posted on by Urednik

Predenj sem si kupil zaščitna oblačila za košnjo trave, sem prej uničil dve lepi trenirki, ker sem vedno šel kosit na hitro, nikoli si nisem vzel časa za košnjo in se tudi nisem primerno oblekel. 

Danes vem zakaj mi je ta košnja trave bila tako nadležna, ker nisem imel na voljo zaščitna oblačila in prav jezen sem bil, ko sem moral iti kosit. Bilo je še deževno poletje in ta trava je rasla, kot nora. Res, da sem vedno imel nešteto izgovorov, vendar je bilo travo potrebno pokositi. Potem pa sem se enkrat odločil, da tako ne bom več delal, kajti neprimerna obleka je zame bila prav tako nevarna in lahko bi se poškodoval. 

V trgovini se tako nisem prav nič šparal, v voziček sem zdeval vse, prva so bila na vrsti zaščitna oblačila, potem pa še vse ostalo, rokavice, ščit, slušalke. Vse to sem si lepo pripravil zraven kosilnice in ko sem čez en teden šel kosil, sem se prvo oblekel v vse to in povem vam, da sem se počutil veliko boljše. Še košnja trave mi ni šla več tako na živce, kot na začetku.

Tako sem kosil bolj sproščeno, nisem se držal tako grdo, ker sem vedel, da mi ničesar ne more prileteti v glavo ali oči, zaščitna oblačila pa so bila iz takšnega materiala, da se sploh niso umazala, na koncu košnje sem obleko samo stepel in bila je kot nova. 

Kaj sem tako dolgo premišljeval, sem si takrat govoril, zakaj si zaščitna oblačila nisem kupil že takoj, kako neodgovoren sem bil sam do sebe, sem se zavedal šele kasneje in samo srečo sem imel, da mi ničesar ni priletelo v obraz.

Danes kosim z veseljem, počutim se dobro, ker se temu primerno oblečem, zaščitna oblačila pa mi dajo veselje, da se počutim še bolj možatega in močnega delavca, prav užitek se je usesti po vsej košnji in pogledati, kaj sem naredil.…